Zgodovina osnovne šole Antona Žnideršiča Ilirska Bistrica

Čeprav je bila OŠ Antona Žnideršiča Ilirska Bistrica ustanovljena leta 1992, se njena zgodovina pravzaprav začenja že veliko prej, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Velika prostorska stiska na osnovni šoli Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici, dvoizmenski pouk ter pomanjkanje učilnic in reševanje tega problema z neprimernimi prostori in gostovanji v drugih stavbah (v starem vrtcu, stavbi v Jurčičevi ulici) so prisilili pristojne v občinskih institucijah, da so začeli razmišljati o gradnji nove šole.

Tako je občina konec leta 1980 pričela graditi prvo fazo nove šole v Rozmanovi ulici v Ilirski Bistrici.

prva_faza

 

V šolskem letu 1982/83 se je v novozgrajeno stavbo, ki je imela poleg osmih učilnic še zbornico in za tiste razmere sodobno šolsko kuhinjo, preselilo osem oddelkov od prvega do četrtega razreda.

1982

Gradbena dela na lokaciji novozgrajene stavbe so se nadaljevala in tako je bila za šolsko leto 1985/86 zgrajena druga faza nove šole, ki pa ni bila povezana s prvo stavbo. Bila je namenjena predmetnemu pouku in je imela osem specializiranih učilnic, učilnico in delavnico za tehnični pouk, večnamenski prostor, ki je služil tudi za zasilni pouk športne vzgoje, manjše učilnice za oddelke s prilagojenim programom, zbornico, dve pisarni in še nekatere druge spremljajoče prostore. Odprtje te stavbe je pomenilo za učence in delavce pomembno pridobitev, saj je šola s tem dobila pogoje za organizacijo pouka v eni izmeni, bistveno pa so se izboljšali tudi pogoji dela na predmetni stopnji, saj so bile učilnice za tisti čas zelo dobro opremljene.

1985

V letu 1989 je občina, tudi s pomočjo sredstev iz samoprispevka in s finančno pomočjo podjetij v občini, zgradila veliko športno dvorano in s tem uresničila dolgoletne želje ne le učencev in učiteljev, temveč tudi krajanov in športnih društev.

1989

Od septembra 1985 se je na lokaciji v Rozmanovi ulici tako šolala približno polovica učencev OŠ Dragotina Ketteja. Organizacija pouka in šolskega dela je bila zaradi dveh med seboj precej oddaljenih lokacij otežena, poleg tega pa je imela takrat OŠ Dragotina Ketteja preko 1100 učencev.

Navedeni razlogi so botrovali vse pogostejšim idejam o delitvi šole, tako med delavci šole kot med pristojnimi na občini; k temu pa je pripomogla tudi pedagoška stroka, ki je menila, da so velike, »mamutske šole«, kot so jih takrat poimenovali, prevelike tako z organizacijskega kot strokovno pedagoškega vidika. Delitve velikih šol so se v tistih letih dogajale tudi drugod po Sloveniji (npr. v Postojni, Izoli …).

V Letnem delovnem načrtu Osnovne šole Dragotina Ketteja za leto 1991/92 najdemo zapis:

Splošni pogoji za vzgojno-izobraževalno delo na šoli ostajajo skoraj isti kot lansko leto. Redni pouk poteka v dopoldanski izmeni, in sicer v prostorih stare in nove šole. Na razredni stopnji je zagotovljeno uspešno delo v urejenih in razmeroma dobro opremljenih učilnicah. Število učencev v vseh oddelkih je tik na zgornji meji normativa. Zaradi velikega števila učencev v oddelkih in sploh na šoli je delo učiteljev izredno težavno. Na predmetni stopnji je premalo specializiranih učilnic. Večje pomanjkljivosti pa so še: izredna prostorska stiska na obeh šolah, težave pri sestavi urnika za redni pouk in ostale dejavnosti, veliko število učencev vozačev (prevozi, varstvo, prometna varnost, obšolske dejavnosti); nepovezanost šolskih objektov na novi šoli zaradi gradnje po fazah predstavlja težave pri organizaciji pouka in drugih dejavnosti na šoli.

Osnovno šolo obiskuje 1086 učencev iz našega šolskega okoliša, ki zajema več kot 40 krajev in vasi naše občine. Vedno večji je pritisk staršev za vpis otrok iz drugih šolskih okolišev. Glavni razlog za take odločitve so popoldanske izmene pouka na ostalih šolah in s tem problem dopoldanskega varstva otrok, ko so starši v službi. Tega poglavitnega problema šolskih okolišev ni rešila niti študija o razvoju osnovnega šolstva v občini Ilirska Bistrica. Pač pa študija predvideva in priporoča razdružitev šole na dve samostojni šoli, opirajoč se na dejstvo, da so optimalne tiste šole z 20 oddelki (do 600 učencev). Organizacija uspešnega dela na šolah »velikankah« je izredno težavna. Zavedajoč se tehtnosti argumentov iz študije, je svet šole pričel postopek za razdružitev obeh šol.

Tako je po nekajletnih pripravah tedanja Občinska skupščina 30. marca 1992 sprejela odlok o razdelitvi OŠ Dragotina Ketteja Ilirska Bistrica na dve samostojni šoli.

sklep

Novoustanovljeno šolo je poimenovala po Antonu Žnideršiču, pomembnem meščanu in županu Ilirske Bistrice, podjetniku, finančnem strokovnjaku, velikem čebelarju in literatu. Za v. d. ravnatelja je imenovala mene kot dotedanjo pomočnico ravnatelja in me zadolžila, da pripravim vse potrebno za dokončno razdelitev in vpis šole v sodni register. To se je zgodilo 1. 7. 1992, ko je Osnovna Šola Antona Žnideršiča Ilirska Bistrica začela delovati kot samostojen vzgojno-izobraževalni zavod.

Življenje in delo na šoli je takrat potekalo v treh, med seboj nepovezanih šolskih stavbah, sredi neurejene okolice. V letu 1994 je občina začela šolo dograjevati in je povezala vse tri šolske stavbe v enoten kompleks. Tako smo s septembrom 1995 pridobili jedilnico, sodobno knjižnico, štiri učilnice in kabinete ter dve učilnici za prilagojen program. Skoraj dokončno ureditev šolskega kompleksa smo dočakali v letu 2001, ko je občina uredila še parkirišča, avtobusno postajališče in športno igrišče ob šoli.

ptičja_perspektiva

V zadnjih 14 letih se je šola kar nekajkrat statusno preoblikovala. Leta 1998 je občina šoli priključila Organizacijsko enoto Ljudske univerze, leta 1999 pa še Enoto vrtec z osmimi oddelki. Ker se je število oddelkov vrtca v zadnjih letih povečevalo in je v letu 2009/10 tako nastalo 13 oddelkov, je s 9. 2010 vrtec ponovno postal samostojen zavod.

Dostopnost