Ekskurzija Po poteh soške fronte
V sredo, 16. 9. 2020, smo se učenci 9. razreda osnovne šole Antona Žnideršiča udeležili ekskurzije, na kateri naj bi potovali do Kobarida, kjer bi izvedeli nekaj več o soški fronti. Med potjo bi si ogledali tudi nekaj drugih znamenitosti, ki so v skladu z učno snovjo.
Potovali smo iz Ilirske Bistrice do Prema, kjer smo uzrli Premski grad. Tam se je rodil zelo cenjeni pesnik in pisatelj Dragotin Kette, ki je napisal veliko znanih del, kot so Šivilja in škarjice, Mlinarjeva hčerka in mnogo drugih. Za tem smo potovali naprej v Gornje Vreme, kjer smo se peljali mimo rojstne hiše bratov Magajna, katerih delo Ananas smo brali pri pouku. Vso to pot, od Ilirske Bistrice do Divače, pa so nam pogled krasili prelepi Brkini. Gledali smo tudi Nanos in njegovo „plešo“, šli pri Vipavi in Ajdovščini mimo Krasa, dokler nismo prišli v Novo Gorico, kjer smo imeli prvi postanek in pojedli malico.
Po kratkem predahu smo bili že spet na cesti in se mimo Trnovskega gozda odpravili v Solkan. Učiteljica slovenščine nam je povedala, da je na solkanskem pokopališču pokopan France Bevk, ki letos praznuje 130. obletnico rojstva. Zagledali smo tudi čudoviti solkanski most, ki na žalost ni več v uporabi zaradi boja na soški fronti.
Kmalu smo se bližali cilju našega potovanja in učiteljice so nas uvedle v dogajanje, ki smo ga nato poslušali v muzeju Kobarid. Prebrale so nam odlomek besedila, ki je govoril o soški fronti in recitirale pesem Soči, v kateri je pesnik Simon Gregorčič napovedal soško fronto. Za tem smo odšli v muzej, kjer so nas razdelili v dve skupini. Kustosa sta nam zelo lepo prikazala dogajanje na soški fronti, pa čeprav so bile grozote, ki so jih vojaki morali pretrpeti, grozovite in nepredstavljive. Najbolj me je ganil napis v črni sobi, kjer piše: „Smo kot listi na drevesih jeseni,“ saj je toliko vojakov umrlo in so fizično ter psihično toliko hudega pretrpeli. Po prelepem ogledu muzeja smo imeli eno uro prostega časa, da pojemo kosilo in raziskujemo okolico. Sama sem tudi našla spomenik Simona Gregorčiča.
Ko smo se vsi spet zbrali, smo spet krenili na pot in se peljali do Soče. Tam smo lahko uživali na svežem zraku, si zmočili noge, nekateri pa so celo skočili v vodo. Po uživanju ob prelepi Soči smo spet krenili na pot in se peljali naprej v Vipavo. Tam so nam zopet pustili nekaj prostega časa, ki smo ga porabili za to, da smo si kupili sladoled in se razgledali okrog. S prijateljicami smo našle spomenik Sebastjanu Krelju, ki je napisal Otroško biblijo. Učiteljice so nas peljale tudi do nekaterih izvirov Vipave, kjer smo videli račke.
Veseli, a tudi malce utrujeni smo se odpravili domov. Iz Postojne smo se pripeljali v Pivko in prišli nazaj v Ilirsko Bistrico. Ta ekskurzija nam bo za vedno ostala v spominu in veliko novega smo se naučili.
Manca Škrlj, 9. a