Moje srečanje z vitezom
Četrtošolci iz 4. b so brali besedilo Miroslav Košuta: Vitez na obisku. Samostojno so napisali zgodbo o srečanju z vitezom.
MOJE SREČANJE Z VITEZOM
Spal sem in prebudilo me je trkanje.
Videl sem, da je vitez.
Filip: O! Vitez je pred vrati.
Vitez: Hej! Ali me spustiš v hišo?
Filip: Seveda. Ampak bodi tiho, vsa moja družina še spi.
Vitez: OK, lahko me kaj vprašaš. Kaj je to?
Filip: Ventilator. Saj res, vi v tistih časih niste imeli ventilatorjev.
Vitez: Pa zakaj je tvoj grad tako majhen? In kaj je tisto na tisti deski?
Filip: To ni grad. To je hiša in tisto ni deska. Tisto je miza in na mizi je računalnik.
Vitez: Zakaj imaš te plošče na strehi v obliki kvadratov?
Filip: To so sončne celice.
Vitez: No, zdaj me lahko še ti kaj vprašaš.
Filip: Kako si preživel dan v gradu?
Vitez: Dobro. Vsak tretji dan sem imel bojevanje.
Filip: No, samo to vprašanje sem imel.
Adijo!
Vitez: Adijo. Hvala, da si mi razkazal te stvari v tem življenju.
Filip Jelinčič, 4. b
MOJE SREČANJE Z VITEZOM
Nekega jutra, ko sem še pila sladek kakav, sem zaslišala glasen ropot. Ustrašila sem se in stekla ven pogledat, kaj se je zgodilo. Pred vrati je stal srednjeveški vitez. Takoj sem mu pomagala vstati, saj se je spotaknil ob kamen.
Jaz: Oho! Dober dan, gospod vitez!
Vitez: Dober dan, gospodična!
Jaz: Emmm. O kakšni gospodični pa govoriš?
Vitez: O vas.
Jaz: Oh, lepo te prosim. Imam komaj 9 let. Kliči me kar Neli.
Vitez: Ho?
Jaz: No, kar naprej. Naj te ne bo strah.
Vitez: V kakšnem gradu pa živite?
Jaz: V čemu? Mi ne živimo v gradu, ampak v hiši.
Vitez: Kaj pa je hiša?
Jaz: Ja tale stvar, ki ji vi rečete grad.
Vitez: Kako naj pa jaz vem? Saj sem star 1000 let. (Vitez pogleda skozi okno in vidi, da je že mrak). Čas je, da grem. Nasvidenje, gospodična Neli.
Jaz: Nasvidenje!
Neli Pranjić, 4. b
MOJE SREČANJE Z VITEZOM
(Spala sem, ko me je ropot železa zbudil. Bil je vitez na belem konju. Nisem mogla verjeti svojim očem.)
JAZ: Ne morem verjeti svojim očem! Vitez! Si to res ti?
VITEZ: Ja seveda, da sem! Prišel sem pogledat, kako je življenje danes.
JAZ: Ooooooo! Lahko ti kaj zanimivega povem.
VITEZ: Bil bi zelo vesel, če bi mi povedala kaj o tisti napravici.
JAZ: Misliš telefon?
VITEZ: Ne vem. Nikoli nisem videl take napravice.
JAZ: V redu. To je telefon. Z njim lahko slikaš. Postavi se tja, pa ti bom pokazala, kako to deluje. Reci sir!
(zak)
VITEZ: Oooo … kaj pa se je zgodilo?
JAZ: Slikala sem te.
VITEZ: Zdaj pa razumem.
JAZ: Gremo na naslednjo aplikacijo. To je galerija.
VITEZ: Kako pa deluje galerija?
JAZ: Tukaj lahko pogledaš vse slike in posnetke, ki sva jih prej naredila na aplikaciji fotoaparat.
VITEZ: Mi pokažeš? Am … am … aha! Sliko, ki si jo prej naredila.
JAZ: Prav. Tukaj poglej.
VITEZ: Waw! Kul!
JAZ: Tukaj je še aplikacija telefon.
VITEZ: Kako to deluje?
JAZ: Pritisneš na gumb.
VITEZ: Oprosti, čas me kliče. Moram na bojevanje v svoja leta.
JAZ: V redu. Želim ti srečo.
VITEZ: Hvala. Adijo.
JAZ: Adijo.
Zala Prosen, 4. b
