Literarna ekskurzija na Dolenjsko
Dne 8. 10. 2020 smo se devetošolci odpravili na izlet na Dolenjsko. Ob osmi uri nas je izpred šole odpeljal avtobus in krenili smo na dolgo vožnjo. Trajala je dobro uro in pol, naposled pa smo prišli do prve postaje, to je bila Trubarjeva domačija. Tam smo pojedli malico, nato pa smo se odpravili v spominsko sobo, ki pa ni bila običajna spominska soba, v njej namreč ni bilo nobenega pohištva ali predmetov iz časa Primoža Trubarja, saj se ti skozi stoletja niso ohranili. Videli smo štiri vitrine s ponaredki Trubarjevih del, na stenah so bila napisana pomembna mesta, v katerih je Trubar deloval, in pa odlomek iz Katekizma. Okna te spominske sobe pa so nas prav gotovo najbolj pritegnila, saj so nam dajala vtis, da smo v kakšni katoliški cerkvi. Gre namreč za vitraž iz pihanega stekla, ki ga uporabljajo predvsem v cerkvah, tu pa so na oknih upodobili sodobnike Primoža Trubarja, ki so najbolj vplivali na njegovo življenje, to so škof Bonomo, Martin Luther in drugi. Izvedeli smo veliko novih reči in zanimivosti o Trubarju, veliko o njem pa smo že vedeli.
Po končanem ogledu spominske sobe Primoža Trubarja smo se z avtobusom odpeljali do gradu Turjak, kjer smo takoj opazili veliko staro lipo, ki jo je France Prešeren sicer omenil kot hrast v svoji pesnitvi Turjaška Rozamunda. Vstopili smo v grad in vse so nas očarale številne stopnice, ki vodijo v grajske sobane. Tu smo izvedeli nekaj več o zgodovini in pa o lastnikih gradu. Kustos nam je pripovedoval o Herbardu, ki je gradu vladal dolgo časa, na koncu pa so ga pokončali Turki in njegovo glavo vzeli kot trofejo. Povedal pa nam je še nekaj o zgodovini bojevanja, orožja in lova. Ogledali smo si tudi kapelico, v kateri je majhno okence, za katerim se je skrival sam Jurij Dalmatin in tam prevajal Biblijo. Za konec pa smo se sprehodili skozi mučilnico, kjer smo videli razne mučilne naprave in ogromno luknjo oz. tako imenovano turško ječo.
Zdaj smo imeli čas za kosilo, zato smo si vzeli dvajset minut, da smo pojedli vsak svoj sendvič. Naslednja postaja pa je bila Muljava, kjer se je rodil Josip Jurčič. Najprej smo si ogledali kratek filmček, nato pa smo se še sami sprehodili po posesti. Ogledali smo si Krjavljevo kočo, pred katero sta nam sošolca odigrala prizor iz Desetega brata, nato pa bivalne prostore družine Josipa Jurčiča; to so hiša, štiblc, shramba in črna kuhinja, vse skupaj je bilo zelo majhno in tesno. V skednju smo si ogledali še staro orodje in pripomočke. Posebej zanimiva pa je bila zbirka Jurčičevih del, tam smo videli originale prvih izdaj in prevode njegovih knjig. Prepričali smo se, da je pisatelj najbolj znan po prvem slovenskem romanu Deseti brat, ki je izšel leta 1866.
In še zadnja postaja je bil cistercijanski samostan Stična, kjer so v 15. st. nastajali Stiški rokopisi. Samostan je znan po belih menihih, ki ne govorijo oz. spregovorijo zelo redko, trenutno jih je tam 12, najmlajši je star 24 let. Izvedeli smo veliko zanimivih reči o arhitekturi in o sami zgodovini samostana. Osrednji del le tega je križni hodnik, ki ga sestavljajo trije stebri iz časa gotike in le eden iz časa romanike. V cerkvi smo videli ploščo, ki je hkrati nagrobnik in vhod v grobnico opatov, ogledali pa smo si še obednico, ki je bogato okrašena z freskami. Čakala nas je še delavnica, na kateri smo se preizkušali v pisanju srednjeveške pisave s peresi in črnilom. Po kratkem uvodnem delu smo začeli s pisanjem in zapisali svoja imena na list papirja.
Bil je čas za odhod domov. Krenili smo od Stiškega samostana proti domu. Na poti smo lahko do konca rešili delovne liste, ki smo jih med celotno ekskurzijo reševali. Na pol poti smo imeli še en postanek za malico in takrat smo oddali delovne liste. Na šolsko avtobusno postajo smo prispeli okoli 18.30 in se tam poslovili. Za nami je bil dolg, pa vendar zelo poučen in nadvse zanimiv literarni dan.
Hana Logar, 9. a
