Moja poklicna prihodnost – otroški parlament na daljavo

Otroški parlamenti so letos potekali na daljavo. Udeleženci so razmišljali o svoji poklicni prihodnosti. Preberite si, kako svojo poklicno pot vidijo devetošolka in osmošolki.

Moja poklicna prihodnost

Kot devetošolka sem se morala letos odločiti, na kateri srednji šoli bom nadaljevala šolanje. Vendar to ni bila lahka odločitev, saj si s tem že  “rišem” prihodnost. Z odločitvijo o nadaljevanja šolanja na Srednji šoli Veno Pilon Ajdovščina sem tako nekako sprejela dejstvo, da se bo moja poklicna prihodnost najverjetneje nadaljevala v družbi vrtčevskih otrok. Vendar mislim, da je o poklicu še vedno prezgodaj za odločati pri rosnih petnajstih letih. Vseeno pa upam, da bom v tem poklicu uspešna in se bom lahko zaposlila tam, kjer me delo veseli.

Andreja Želodec, 9. a

Otroški parlament: Moja poklicna prihodnost

Ko sem bila mlajša in so me odrasli vprašali, kaj hočem postati, ko odrastem, sem odgovorila: “Hočem imeti enak poklic kot moja mama.” Ali: “Hočem sestavljati robote.” Vendar sem si premislila.

Že od nekdaj sem rada opazovala nebo in razmišljala, ali obstaja še kakšno življenje v vesolju. Z mojim očetom sva pozno v noč opazovala zvezde in on mi je razlagal o planetih, ozvezdjih in vesolju.

Kmalu sem ugotovila, da hočem postati znanstvenica in odkrivati vesolje, ker menim, da je v vesolju vse mogoče: lahko obstaja še eno življenje ali pa vzporedna dimenzija, v kateri sem jaz slavna in Donald Trump ne. Rada bi pomagala ljudem, da bi bolje spoznali vesolje.

Rada bi sledila poti mojega idola Stephena Hawkinga, zato gledam dokumentarne filme o vesolju, opazujem nočno nebo in raziskujem podatke o vesolju v knjigah in na spletu.

Če pa mi ne bi uspelo dobiti takega poklica, pa bi rada pomagala ljudem, ki ne slišijo, ali pa vodila delavnice ali poučevala.

Maja Primc, 8. b

Moja poklicna prihodnost

Ob razmišljanju, kaj bi želela v življenju početi, me prevzamejo nelagodni občutki. Verjetno zato, ker ne vem, na katero srednjo šolo bi si želela in kaj me v resnici zanima. Sicer imam še dobro leto časa za razmislek, a dvomim da bo to dovolj.

Ko sem bila majhna, sem nekaj časa točno vedela, da si želim postati kuharica. Vendar je to prepričanje izginilo takoj, ko sem želela postati učiteljica, pa vzgojiteljica in še kaj bi se našlo. Sedaj, ko je na voljo še zelo malo časa za razmislek, pa mi stvari niso več tako jasne.

Bilo bi v redu, da za vse takšne, kot sem sama uvedejo nekakšno raziskovalno dobo pred vpisom v srednjo šolo. Ta doba bi zajemala praktičen vpogled v določene poklice, ki te zanimajo. To bi pomenilo, da bi imeli možnost na primer teden dni delati v vrtcu, na banki, v knjižnici … Na podlagi tega bi se morda lažje odločili, kaj nas zanima in kako naprej.

 Vseeno upam, da tole leto ne mine prehitro in s tem moj čas za temeljit razmislek.

Maruša Bizjak, 8. b