Zgodovinsko-literarna ekskurzija v Kobarid
V torek, 2. 10. 2018, smo se učenci devetih razredov osnovne šole Antona Žnideršiča odpravili na literarno-zgodovinsko ekskurzijo v Kobarid in Italijo. Ker nas je čakal dolg dan, smo se z avtobusom izpred šole odpeljali že ob 7. uri zjutraj.
Po poti nam je učiteljica slovenščine pripovedovala o različnih piscih, učiteljica zgodovine pa nas je pripravljala na ogled muzeja. Pot nas je vodila mimo Prema, kjer se je rodil pesnik Dragotin Kette, po katerem je poimenovana ena od osnovnih šol bistriške občine. Omenili smo tudi Miroslava Vilharja, ki je sicer živel na Kalcu. Peljali smo se tudi mimo Vrem, kjer sta živela brata Magajna. Njun potomec je Ivko Spetič je član literarnega društva Ilirska Bistrica. Sledila je Divača, kjer je učiteljica pripovedovala o Idi Kravanji, ki je ena redkih slovenskih igralk, ki se jim je uspelo uveljaviti v tujini. Njena rojstna hiša v Divači pa je danes muzej. V Sežani je bil rojen Srečko Kosovel, ki je napisal kar nekaj del, kljub temu da je umrl zelo mlad. Omenili smo še Američana Ernesta Hemingwaya, ki je kot reporter na Soški fronti napisal roman Zbogom orožje. Kmalu za tem je sledila prva postojanka, kjer smo se okrepčali in se odpravili v muzej prve svetovne vojne v Kobarid.
Ob prihodu v muzej smo se razdelili v dve skupini. Kustos nam je podrobneje predstavil soško fronto. Pripovedoval nam je o začetku vojne, vojakih, orožju in orodju, zaledju, jarkih, vojnih razmerah, žrtvah … Ogledali smo si tudi potek 12. ofenzive, ki je bila zadnja in najpomembnejša na današnjih slovenskih tleh. V muzeju je bil omenjen tudi Simon Gregorčič, ki je s svojo pesmijo Soči napovedal bitko na območju reke Soče. Po njegovi smrti so se njegove domneve uresničile. Po več kot uri poslušanja v muzeju, smo imeli prosti čas za malico in počitek v Kobaridu.
Pot do naslednje postojanke nas je vodila mimo reke Nadiže in Čedada, kjer smo omenili Franceta Bevka in njegov roman Kaplan Martin Čedermac. Tretja postojanka je bila v italijanskem Redipulju. Ogled je bil zaradi nekih popravil malo krajši. Ogledali smo si nekaj tankov, spomenik, naredili nekaj fotografij in se odpravili v grad Miramar. Grad in okolico smo si ogledali sami, vsake toliko pa smo prisluhnili učiteljici.
Tako se je naša ekskurzija zaključila, čakala nas je le še pot domov. Veliko smo se naučili, še več pa videli. Muzej nam je še boljše orisal težke razmere v vojni, Redipulj pa grozovito število žrtev. Zame je bil najboljši del ekskurzije zaključek na gradu.
Ana Samokec, 9. b
